Wrote this, thinking about how few people actually get the whole line of work behind a photo. Sorry it's in slovene. Might get in English some day. But I wrote half of this in the car.
Od zamisli do fotografije
Ustvarjalno zaporedje
fotografinje Eve Klevske
Vsak fotograf ima svoj način
ustvarjanja. Celo vsak portretni fotograf ima popolnoma svoj lastni način
ustvarjanja. Nekateri so bolj pristaši spontane, 'snapshot' fotografije, drugi ogromno ur porabijo za priprave.
Nekateri gredo radi v eksotične kraje in delajo portrete v skorajda studijsko
idealni svetlobi, spet drugi ogromno truda vložijo v to, da v studiu
'ponaredijo' vtis kaosa in divjine. Obstaja veliko pristopov, slogov in variant
fotografiranja enega in istega obraza. S tem izzivom se spopadajo predvsem
fotografi slavnih oseb, ki so bile že tolikokrat posnete, da jih je težko uokviriti
v nekaj izvirnega. A po čem eni fotografi izstopajo, drugi pa so povsem neprepoznavni?
Zakaj so ene slike 'kr v redu', druge pa brezčasne? Ugled njihove veščine temelji
na dejstvu, da so seznanjeni z vsakim korakom ustvarjalnega zaporedja in imajo,
prav vsakega, trdno v vajetih.
ZAČETEK, ZAMISEL
Kadar snemam po svojem lastnem
navdihu, se vse začne z zamislijo. Vidim, denimo, čudovito zimsko idilo in si
mislim, uh, šment, posneti kar sam tale hrib je le prilaščanje zaslug narave.
Ali bi mi uspelo, če postavim v jedro lep obraz, vse skupaj spremeniti v
umetnost? Pričnem sestavljati skico in si zamišljati, kakšen bi končni izdelek
naj bil. Ali želim, da je vreme sončno ali oblačno? Da je svetloba posredna ali
neposredna? Da je model v ospredju v kontrastu z okoljem ali zlit z njim? Želim
poudariti minljivost snega ali njegovo moč? Kaj želim povedati s sliko? Na kaj
moram biti najbolj pozorna?
Razlogi za fotografiranje so v glavnini a) moja
velika ljubezen do pritiskanja na oni tevelki gumb; b) ker me je k sodelovanju
povabil/a kolega/ica; c) ker so posnetki naročeni. Pri naročenih (plačanih) posnetkih,
je na prvem mestu zadovoljnost stranke. Šele nekje daleč zadaj na drugem mestu je
svobodno umetniško izražanje avtorja. Biti morajo popolnoma na nivoju, a pod
tujimi pogoji. Ti pogoji so včasih izredno naporni. Večina služb je. A služba
polni hladilnik, lastni projekti pa dušo. Potrebno je, še posebej na začetku
kariere, jasno začrtati mejo med obema. Poleg tega ni nujno, če se s stranko ne
strinjamo, da imam jaz prav, stranka pa se moti. Včasih – pogosto – se imam še
marsikaj za naučiti. Pri delu s kolegi, če me denimo prosijo za arhiviranje ali
promocijo njihove veščine, sta ti dve vodilni točki dosti bliže, saj se z
njo/njim poznava in sva najinih slogov že vajeni/a. Lahko da gre za model, ki
si želi več slik za svoj arhiv; za oblikovalko, ki je ponosna na svoje obleke
ali nakit; lahko da gre za vizažistko, ki ne želi, da je po končanju njenega
izdelka njena veščina pozabljena takoj, ko je obraz opran …
Šele pod točko a) je moja presoja, moj navdih in moja
ambicija edina, kar me usmerja. Tako tudi samo jaz odgovarjam za kvaliteto
končnega izdelka. Tu si lahko dam duška, kolikor želim. Tu pilim in izboljšujem
svoj slog in lahko eksperimentiram. In ni nujno, da te slike kadarkoli
zagledajo luč sveta. Ne tičejo se nikogar in nikoli ne trdim, da so vrhunec
mojih sposobnosti. Nanje sem po navadi ponosna do naslednjega fotošuta – ki
mora biti, skoraj brez izjeme – boljši od prejšnjega.
IZBIRA PRIZORIŠČA: SVETLOBA
Do neke mere je izbira
prizorišča (še vedno govorim o portretu) najmanj zanimiva in zelo pomembna.
Ozadje ne igra vedno velike vloge na sliki – lahko da je celo videti, kot da
ozadje sploh ne obstaja. Toda kulisa, najsibo slikovita ali nevpadljiva, drag
studio ali hodnik v bloku, je le del scene. Največji del scene je svetloba.
Najlepša kulisa na svetu ne bi imela nobene vrednosti, če bi ne bila
osvetljena. Lahko, da gre le za lesk nekje v somraku, lahko da gre za popoln
pasivni bum poletne sončne svetlobe v vsak kot. Manj, kot je prepuščeno
naključju, bolj uravnovešen in predvidljiv bo posnetek. Kadar eksperimentiram,
to nima take teže (nepredvidljivost zna prijetno presenetiti), a če nekje
obstaja stranka, ki je želela točno določen poudarek na točno določenem delu,
jaz pa nisem imela svetlobe v vajetih, lahko nastane nesprejemljiv zmazek.
Osebno imam najraje sončno svetlobo na drugo žogo. Moj odbojnik, poln lukenj
mačjih krempljev, je moj nepogrešljivi spremljevalec. S sabo ga vlačim že več,
pa še vedno odkrivam njegove nove in nove sposobnosti. Celo ob uporabi
bliskavice (če se sonce skrije), je skoraj vedno vmes odbojnik. Z njim iz enega
vira luči dobim dva in lahko sama reguliram, ne glede na okolje, osvetljenost
ključnih delov posnetka. Pri svojem slogu verjamem, da ne glede na preostanek
slike, oči morajo odsevati svetlobo, četudi v najmanjši meri. Portret z
'mrtvimi' očmi, je zame povsem neuporaben.
IZBIRA MODELA
Ljubezen do fotografije je
skoraj vedno povezana z ljubeznijo do lepih reči. Celo vojni poročevalci, ki
iščejo grozote ali rumeni fotografi, ki iščejo obscenosti slavnih, morajo
priznati, da ob pogledu na nekaj lepega, najprej sežejo po svojem aparatu.
Človeški obrazi, seveda, so portretistu dobesedno magnetni. Včasih izpadem
popolna čudakinja, ko ogovorim kakšno neznanko ali neznanca, češ da bi jih
želela portretirati. Ampak se splača. Tako se iščejo novi modeli.
Vsak
portretist ima svojo »preferenco«. Nekateri imajo raje visoke, vitke,
neukročene plavolaske, drugi do potankosti izdelane profesionalne manekene,
spet tretji nemirne najstnike, četrti bolj azijski, lutkast tip, peti
rdečelaske, šesti divje potetovirance/ke iz zaporov, tovornjakarice, igralce, in
tako naprej. Seveda vsak tip modela sodeluje z določenimi tipi končnega
izdelka. Če stranka želi sončen, svež, igriv, nedolžen reklamni posnetek, je
laže uporabiti svetlolas model velikih oči in psa. Za seksi, temačne, opojne
slike so bolj na prvo žogo temnejši modeli čutnih ustnic v zaprtem prostoru.
(To je le moje mnenje, seveda. Te smernice se za zviti v presto.) Nekateri
fotografirajo izključno starejše ljudi, katerih koža je kot drago usnje.
Nekateri fotografirajo celo povsem brez retuše – kar je bolj domena
'portretistov' kot 'modnih portretistov'. Teh predalčkov je ogromno. V največ
primerih je dovolj en vir svetlobe in kateri koli obraz, da nastane zanimiv
posnetek. Nisem ga še srečala obraza, ki bi mi ne bil škljockliv. A v primeru
točk b) in c) ima zadnjo besedo seveda stranka. Če stranka želi posnetek
družine za reklamo za vrtne palčke, ti pa narediš najboljši posnetek na svetu
gejevskega para dveh ruskih metalk diska, oblečenih v celofan in verige,
stranka mogoče ne bo razumela, kaj si kadil, ko si skušal spraviti v isti koš
ta dva koncepta.
IZBIRA STAJLINGA IN MUA
Dolgo, dolgo makeup ni bil na
mojem seznamu reči, ki so me pri fotografiji zanimale. Še vedno imam najraje
'naravni videz' (Ki je, mimogrede, makeup, ki zahteva izredno veliko veščine.)
Nekateri fotografi porabijo za predpriprave glede makeupa toliko časa, kot sem
ga jaz za postprodukcijo, v kateri sem retušo in ličenje opravila s fotošopom.
Zadnje čase se to, predvsem zaradi druženja z nekaterimi izvrstnimi
vizažistkami, pri meni spreminja. Radovedna sem, kaj nastane, ko obraz prej
naličiš. V trgovinah kupujem ličila kot najbolj
pedantna dama, ki pa jih na sebi nikoli ne uporabim. Govorim
'vizažistčino', ne da bi kdajkoli uporabljala maskaro (Zapacka okular na
fotoaparatu in utruja oči.). Na srečo se da to, da sem videti kot knjižni molj,
brkljam pa po policah najbolj čislanih proizvajalcev, na hitro pojasniti z 'ne
kradem vam, le fotografinja sem' in vsi sumničavi prodajalci si takoj oddahnejo:
aaaaah. Stajling je še (skoraj vedno) prepuščen stranki ali tematiki
fotografiranja. Ličenje pa je zadnje čase že dosti bolj v ospredju. Očarala sta
me predanost in inovativnost proizvajalcev, ki včasih izumijo kaj res
prekrasnega, kar že tako lep obraz spremeni v skoraj nezemeljsko sporočilnost.
K temu sodita seveda tudi pričeska in nakit.
NA TERENU
Na terenu se lovi svetlobo,
pozira in škljoca. Tam že ne dovolim več, da bi se vmešaval kdo iz podporne
skupine. Takrat celo pozabim imena, na vse ostalo in se stiskam kar najbliže
leči, kar se da. Do neke mere se ji povsem prepustim. Ji zaupam, da bo v tem
delu fotoaparat opravil, kar on najbolje dela. Na terenu je velik del reči že
izven mojega nadzora. To me hkrati navdušuje in razorožuje. Dokler ne pridem
domov, ne morem vedeti, ali sem priprave in tegobe rešila spretno, ali me je
kaj sunilo s tira. Majhen ekranček na hrbtni strani stroja ne izda veliko. Tam
so vsi posnetki videti sprejemljivi. Reči, s katerimi se spopadam na popolnoma
vsakem posnetku so: osvetlitev (je posnetek preveč temen, premalo?) ostrina
(skoraj izključno na zrklu očesa, razen če ni sporočilnost stvar kakšnega
predmeta), kompozicija. Naredim ogromno škljocev, včasih tudi več kot tisoč.
Ogromno si jih je izredno podobnih. A hudič je v detajlih in med tistimi
tisoči, četudi kasneje izberem le enega, za to obstaja zelo natančen, zelo dolg
seznam razlogov, ki jih je težko opisati z besedami.
Dolžina fotografiranja je povsem nepredvidljiva.
Lahko traja dvajset minut, lahko dvajset ur. Lahko se zamenja ducat stajlingov,
lahko se premikamo mimo ducat ozadij. Model lahko pleše, skače, plava, (se
utaplja), se pači, igra, grozi, zapeljuje, beži, leži, boža žival, beži pred
živaljo, pleza, se stiska ob steklo, se odseva, se skriva … Ni nobenih pravil.
Skoraj vedno začnem z 'beauty shotom', kar pomeni, da najprej naredim nekaj
popolnoma umirjenih posnetkov. Da se model in fotoaparat seznanita. Nato pa vse
bolj v skrajnosti. Nov, prestrašen model, se bo teh skrajnosti izogibal, ali pa
presegal, zato ga je potrebno za skoraj vsak posnetek usmerjati; izurjen model
pa bo spontan in inovativen. Delo urjenega portretista je, da zna uživati v
delu z obema.
POSTFESTUM
Doma fotografije naložim na
računalnik in se lotim prebiranja. Snemam jih hkrati v dveh formatih: maksimalnem,
ki ga odpre šele program, ter minimalnem, kjer lahko posnetke na hitro vidim
takoj. Maksimalni so izredno veliki in jih na koncu hranim v priključenih
diskih, saj zavzamejo ogromno prostora. Šele po kakšnih dveh letih jih
pobrišem, predvsem zato, ker se mi zaradi napredka v slogu počasi zazdijo
nesprejemljivi. Manjši pa so tako majhni, da sami po sebi niso za nikamor.
Njihov raster je dobesedno kockast. Skoznje grem relativno hitro. Takoj
prečitam, če sem kje zgrešila jaz ali če je model gledal / bil videti narobe.
Ponagajati znajo sence, ostrina, koti, predmeti, mnogo tega. 99.9% je
povprečnih. Iščem le tiste, na katerih se zadovoljno ustavim. Takšni takoj
izstopajo. Vse na njih je v redu. (Vsaj po mojem trenutnem mnenju. Včasih
navdušeno oddam delo in naročniki nikakor ne soglašajo z mojim ponosom. Včasih
pa seveda sama ne bi izbrala takšnega pristopa, stranka pa me kar ne more
prehvaliti.) Dober posnetek v jati prepoznaš intuitivno. Model žari, slika je
polna energije, polna zgodbe, tehnično je zadeva dodelana. Lahko, seveda, da to
velja tudi za celo vrsto posnetkov 'na traku', ki se le minimalno razlikujejo,
vendar izmed njih poskušam izbrati tistega, ki je neponovljiv. Tistega, ki je
izmed petdesetih skoraj identičnih, v mojih očeh pravi. Praviloma, kadar gre za
organizirano fotografiranje, se potrudim in za vsak 'stajling' in vsak model
naredim vsaj en posnetek. V tisku seveda ni temu tako – izberejo le tri ali
šest najboljših, ne glede na to, kdo ali kaj je na njih. O tem odloča stranka.
Kadar sem stranka jaz, delam fotografije, dokler blentavo ne zaspim na
tipkovnici, na blogu pa potem objavim tiste, ki so mi zjutraj še vedno tako super
kot noč pred tem, po šestih kavah.
RETUŠA
Od kar obstaja fotografija,
obstaja tudi retuša. Še v šoli, davna leta nazaj, smo se učili retuširati celo
izdelke na že narejen slike na papirju, ko digitalna fotografija sploh še ni
bila na našem urniku. Računalniški programi so to prenesli na novo raven.
Osebno mi je fotošopiranje skoraj tako ljubo, kot fotografiranje samo.
Uporabljam dve vrsti retuše. Ena je sliko narediti bolj zanimivo. To je
igranje, pri katerem se takoj vidi, da je igranje. Dodajanje efektov, barvanje
las modela, dodajanje posrečenih ozadij, kalibriranje barv na skorajda
nenaravno sijajnost, itd. Drugo je pa fotografijo popravljati, da bo videti
'nedotaknjena'. Popravljati sence, ki motijo pogled. Zabrisati mozoljčke in
podočnjake. Popraviti, če se je kje razmazala šminka. Če ima model slabo kožo,
zabrisati pore in gube (zato sovražim kadilce – na fotografski ravni imajo res
slabo kožo). V povprečju porabim za to vrsto retuše dve uri za vsak posnetek.
Razmišljam, kako moram biti videti v takih urah, ko delam. Strmim v ekran in odločno
kljuvam po tipkovnici, medtem ko hitro klikam po ekranu. Tako zatopljena sem,
da bi se lahko okoli mene dogajalo karkoli. Maček bi lahko pojedel psa. Na
teveju bi lahko bil moj najljubši film. Moja najboljša prijateljica bi me lahko
vabila na kavo. Svet bi se lahko medtem pričel vrteti v drugo smer, jaz pa se
ne bi pustila motiti, saj se v tem tako zelo rada izgubim. Moje oči seveda grdo
trpijo in v najhujših časih sem že razmišljala o dieti, v kateri bi en dan na
teden očem prihranila vsakršne ekrane, a vseeno. To res rada počnem. Popravljam
vsako trepalnico, ki je potrebna popravila, vsako smetko, vsako nesimetrijo,
vsak uporniški koder las. Fotografija je v tem primeru pošastno povečana in
laiki celo ne bi videli razlike, ko s takšnim popravilom končam. A verjemite.
Če te napake ne bi bile popravljene, bi se opazile. »Kaj tega pa nisi videla?«
bi rekel moj oče. »Drugič pazi na to.« Izpadla bi nedosledno in amatersko –
nekaj, čemur se skušam oddaljiti.
IZBIRA KONČNEGA IZDELKA
Kot rečeno, »the morning after«, pregledam svoje delo
in naredim izbor. To ni tisti izbor, ko sem se šele odločala katere fotografije
retuširati temveč izbor, denimo, med dvema zelo podobnima, meni obema ljubima
posnetkoma. Nenapisano pravilo velja, da se posnetki ne smejo ponavljati. Ne
morem objaviti petih posnetkov enega in istega modela v podobni pozi, v istem
makeupu, istem stajlingu, v isti sceni. To ne bi imelo nobenega smisla. Če že,
ker seveda so tudi izjeme, to naredim kadar je model povsem nov in je njegova obrazna
mimika tako pohvalno raznolika. Pomagam si s tem, da delam izreze različne
bližine – recimo en portret v busti (do pasu ali celo kolen ali celo cel) in en
izredni 'close-up'. Pozorna sem na želje naročnika, pa naj bom to jaz, kolegice
ali plačljive stranke: če že naredim, recimo, izbor več posnetkov, bo na enem
poudarek na modelu, na drugem želja naročnika (dobro viden makeup ali obleke ali nakit, artikel, itd…), tretji
pa bo fotografija, ki je najbolj povšeči meni osebno. Ni vedno nujno, da vsem
tem željam ugodi en posnetek. Kadar stranka želi več fotografij, to seveda ne
pomeni dobesedno več slik ene in iste stvari z leve, z desne in od zadaj. (Razen če gre za dokumentacijo, seveda.) Tudi
model, ko potrebuje fotografije za book, to ne pomeni dobesedno deset zaporednih
slik v različnih pozah. Pomeni deset različnih slik v desetih različnih
okoliščinah – preko katerih lahko pokaže čim širši razpon svoje veščine. Tudi
fotografski portfejl ne more biti na en stol po popolne reflektorje posedenih
ducat ljudi, fotografiranih v isti pozi. To je lahko kvečjemu razstavni opus
nekega cikla. Kadar je namen, da se nekaj pokaže, ne gre toliko za 'kaj znam v
šolskih pogojih', temveč 'to sem jaz, to je moje delo, moje izrazno sredstvo, v
pogojih, ki sem jih, ki jih znam sama ukrotiti'.
VODNI ŽIG
Na koncu fotografije kopiram
in kopijo pomanjšam na internetno velikost, na katero odtisnem vodni žig.
Včasih vodni žig pomaga pri celostni podobi, včasih je tam zaradi zaščite pred
krajo in po navadi, ker se avtorja fotografije tu in tam kar pozabi imenovati.
Splošna javnost se redko zaveda dela, ki je vloženo v nastanek dobrega izdelka.
'Sej to pa res ni tako težko, pritisniti na tavelki gumb.' Tako kot mislijo, da
je nek film dober, ker v njem igra slaven igralec, vsi hvalijo osebo na posnetku,
ne pa dela vloženega v le-to. Frizerji, vizažisti, stilisti, scenski delavci,
asistenti, prevozniki, potrpežljivi lastniki parkirišč in lokacij,
koordinatorji, maček, ki visi z odbojnika … največkrat ostanejo nepohvaljeni. A
da ne bo pomote. Nekdo, ki zapozira pred telefonom, še ni model in nekdo, ki
nekoga škljocne, še ni fotograf. Niti, če ima zelo drag stroj. Niti, če ima
zelo lep model. Jaz, ki sem si najstrožji kritik, dobro vem, kdaj sem dorasla
svojim kriterijem in kdaj le vadim. Ko gledam za nazaj po svojem blogu sem
osupla nad evolucijo svojega napredka. In kakšna pot me še čaka. Vaja, vaja,
vaja. Predvsem v podrobnostih, ki jih neuki opazovalec zaznava le podzavestno.
0 comments:
Post a Comment