Grande bellezza

Too tired for bilingual version, I'm posting this in my native tongue... Sorry, folk - just go see the movie, until I translate. You'll know what I mean ;))
..

Fotografi – no, nekateri, … no, jaz, ampak si ne drznem govorit posplošeno in v prvi osebi, ker se bojim, da me bo Jep zmlel v prah – fotografiramo lepe ljudi, da nam jih ni treba poželeti in lepe stvari, da ne rabimo biti odgovorni zanje.

Po čistem naključju sem ravno začela brati Jakubianovo hišo, ker sem med prodajanjem kart v kinu v starem NGju ujela intervju z avtorjem.. In po prvih nekaj straneh me blazno spominja na Marquezove Žalostne kurbe mojega življenja – ta film pa je tretja tretjina sozvočja – pripovedi o prepametnem plejboju, ki se skuša spomniti, kaj je to čustvo, kakršnokoli čustvo. Na koncu filma v palači spomina spet izbrska svojo prvo (oziroma, kar on skuša sebe prepričati, da je njegova velika) ljubezen, ni ta nič lepša ali čudovitejša od milijona kadrov v dvournem filmu pred njo. Krasna deklica s krasnima dojkicama, meh. Postarala bi se, tako kot on, v eno izmed babuh na žurih. Preglasnih žurih. Performanskih žurih. Tam so bili vsi videti, kot da so popolnoma nori. Čeravno… če bi s tako širokokotnim objektivom kdo snemal mene, kako pijana plešem, če bi pijana plesala v javnosti, bi bila verjetno videti enako tragična. Bili so torej popolnoma navadni ljudje.

Vsak prizor v tem filmu je narejen, kot da je zadnji – kar dvomim, da je naključje, zagotovo pa je zelo domiseln način, da sočutiš kako razstave  in poznanstva – vsak vreden romana, vsak žrtev kanibala, naslednjega prizora, polzijo staremu Jepu  med očmi. Moj najljubši, eden redkih res zgovornih, je, ko v treh minutah zbije svojo kolegico v kupček eksistencialističnega drekca – namreč strga make-up s popolnoma vsake njene prejšnje izjave, ki naj bi jo naredila večjo, boljšo od njega, od vseh na onem diner partiju. Ampak take reči si Josepe upa samo na lastnih zabavah, samo svojim kolegom. S tujci stresa puhlice o modi, z ženskami se samo spogleduje. Spodbuja jih, da se fotkajo v selfije. Spravlja se na umetnice, ki živijo od tega, da se z glavo zaletavajo v zid. V resničnem svetu začudeno strmi in se očarano nasmiha. Celo otroškim skrivalnicam. Ker se ne spomni, zakaj bi jih moral razumeti.  Ker jih ne zna ubesediti. V resničnem svetu je hudimano majhen – tako pred slabo osvetljenimi bogovi, krstami glupih znancev, kot žirafami. Okej, žirafe so slab primer. Nič ni večje od žiraf. Ne drzne si pisati o ničemer – ne drzne si niti pisati o »ničemer«, o  niču. Len je, namesto odeje se domače počuti pod oštevanjem svoje stare hišne pomočnice. Čudovito govori, ampak samo, ko je izzvan. Ne zna namesto nje same napisati recenzije o 471 let stari svetnici, ki mu zadrema na tleh v dnevni sobi, medtem , ko si on slači steznik. Celo, ko končno stoji pred tisto nesrečno Costa Concordio, se mu žaganje le-te zdi kot performance. Zdaj sem skoraj prepričana, da ne maram performanceov. Nekaj vulgarnega, podlega, vojeurističnega je na tem, da bi navaden smrtnik gledal, kako nastaja umetnina. Tega se naj ne bi počelo. Ampak človek se navadi, si najde opravičilo za svojo nekulturnost. Ko partnerka starega Jepa (ki je, mimogrede, v tistem kadru oblečena v goloto, ampak tega vam ne znam razložiti, morali bi jo videti, da bi razumeli in se strinjali) na žurki ne more več gledati, kako otrok besno in v solzah riše milijone vredno sliko, da bosta njen očka in mamica »srečna družina«, stari Jep le skomigne. Meh. Videl je že hujše.

Ne maram arhitektov, tudi to zdaj zagotovo vem. Rim (pa ne samo Rim, ampak še prav posebej Rim tega filma. Čakam, da vidim njegovo protiutež, Sveto Obvoznico) so spremenili v galerijo megalomanije, ki nikoli ne more biti topla na dotik. Vse je tako prekleto veliko – mostovi, vrtovi, stropovi, tista groteskna škrbina, osvetljena kot tiara - kolosej, napeta lica odvisnikov od botoksa, (ki so iz svojih obiskov mojstra pikanja tudi naredila performance),  postelje. Vsi so skulpture, pozabljene med kipi, ki se starajo malce počasneje, ampak ne dovolj počasi, da bi se jih v resnici občudovalo in častilo. Edino, česar se bojijo je, da so prestari, da bi njihovo mnenje kaj štelo. In kako krasno je v zgodbo vtkana vera – še en neskončno velik, teatralno osvetljeni kolos, v katerega glavi je restavracija ali mondena trgovina s čevlji.

Vsakič, ko vidim tak film, me pograbi panika ob snemanju mojega. Moj film je narejen na polovici, pa bi ga najraje nekam skrila (čeprav ga še nihče ni videl), in bila o njem čisto tiho, da ga tudi nikoli ne bo poskušal. Skozi mojega se po naključju ne sprehodi Fanny Ardant. Meni se moji karakterji ne smilijo. Kako si torej drznem sestavljati zgodbo iz črepinj nekih preteklih, ne markantnih življenj? Mi, ki gledamo tako lepe filme in potem o njih razglabljamo v dolgih stavkih? Edino, kar me dela boljšo od naftalinskih kneginj in debelih narkomank na rave partyju pri Gatsbyju je to, da se po odjavni špici zavlečem domov, v Celju, v brlog natrpan z barvicami in stripi in napol dokončanimi umotvori. Tu me čakajo tople, kosmate stvari, ki raje vidijo, da ne govorim preveč. Da o vsem skupaj naglas ne rečem nič.