Few Slovene film commentaries

Nebraska

Ni boljše pohvale za film kot to, da ga domačini vzamejo za svojega.

Filmi o senilnih starčkih, ki obremenjujejo vse okoli sebe in sebično trmarijo, dokler se vse skupaj ne konča v komediji ali tragediji, niso nov izum in so lahko tudi dosti slabši. O starosti, o bolezni, o koncih poti… Pa še črno-bel film. Ojej. Le kaj bi lahko nastalo iz tega? … Občutek imam, da so ustvarjalci nalašč poudarili takšne obrise peripetij, da bi naredili načrtni razkol med ljudmi, ki na daleč zavohajo dobre filme in takimi, ki raje ne tvegajo, ker je … no, ker je pač črnobel film. No, šment. Ker tole je še en spomenik lanskega filmskega leta. Po mnenju nekaterih dosti boljši izbor za oskarja, kot sta bila pretirani Ameriške Prevare in veliko preveč očitno režirani 12 let suženj..

Dolgo se ne ve, v katero smer se bo pričela pot starega petelina odvijati. On kr hodi in hodi, vztraja, očitno prvič in zadnjič v življenju po lastni volji in z vsem srcem. Precej tem, ob katere se dregne v prvih kadrih je hladnih in trpkih kot rezila kombajna, ampak način, kako so posamezna poglavja, posamezni listi zgodbe podani, predvsem preko izjemne zasedbe in kamere, povzdignejo scene nad nivo drame ali komedije – preprosto se ti zazdi, da si tam, del družine, ki je popolna zmes napak in veličastnih spominov. Kako že pravijo? Vse familije so psihotične? Film naredi brezkompromisen prerez skozi sosedske, družinske in poslovne odnose. In to s sijajno mero trpkega ameriškega humorja (ali samoironije. Tiste scene, ko vsi gledajo televizijo, ne bi se v sobi premaknil en sam kazalec, so fenomenalni portreti.). Na koncu to, resnico o odnosih, še dodatno podčrta z nizom pogledov, ko maratonec teče častni krog.

Igralci v Nebraski so tako uveljavljeni, da traja nekaj časa, preden se znebiš podobe Brucea Derna v njegovih tristo ali štiristo filmih, tretjini od katerih je bil skorumpiran šerif, ali tumastega brezzobega ksihta Willa Forta, ki se je zažrl v možgane v MacGruberju.. (ajme.) June Squibb gre skozi kadre kot mati prednica grških furij. Celo Stacy Keach, star ko biblija, kraljuje svojemu pajzlu. Človek se vpraša, ko opazuje vedenje v prvih kadrih, ali se gospod zaveda, da postaja katalizator v precej razvodenelih življenjih svojih najbližjih. Skoraj vsakemu je v privih minutah očitano, da se ne premakne iz mrtve točke, da vseskozi čakajo, da nekdo drug, magari usoda, za njih naredi naslednjo potezo. Stari Grant (in to ni edinkrat, da me asociacije potegnejo v Eastwoodov film Gran Torino), melje dalje, in za sabo vleče vse, ki jih je kdaj poznal. Prvi na njegovi poti je sin, ki se zlepa ne sprijazni, da sta si po duši enaka - ker se boji, da je to nekaj strašnega.
Ko vendarle se premakneta, ju pot najprej vodi skozi puščavo. Tam ni edini čudni starček z več dlakami v nosu kot na glavi in njegov razum se v določenih trenutkih sumljivo bistri. (Razen, ko se o čem noče pogovarjat, potem je spet raztreseni dedek.) Na nek način potujeta po ikonografiji svoje kulture, predvsem pa potujeta v času in naključnih prizorih, ki jim je stari Grant nekoč pripadal. No, to in pa tu in tam pokukata v njegovo brezzobo prihodnost (bolnice, domovi za ostarele, naveličani otroci…) .

(Mimogrede, ni je krajine, ki bi jo imela jaz raje kot puščavo. Na tej točki mi je bilo edinkrat žal, da film ni barven... Moving on. )

Globlje v Bible Belt, Biblijski pas, kjer so davno nazaj zlatokopi dvakrat zapičili lopato, obupali in krenili še dlje na zahod. Korenine, ki jih išče Grant, je medtem že dvakrat preraslo. Nekaj krajev skozi katere gresta, nekaj sorodnikov, kot da čakajo na pošten tornado, da jih ponovno zbudi. In nato skozi pride Grant. Zgodba se poglablja in kot mačka okoli vrele kaše skuša od postaranega moškega izvleči ubesedeno priznanje, da je bilo vse njegovo življenje, životarjenje mizerno.

Kar bi ne moglo biti dalje od resnice. V njegovi molčečnosti gledalec odstira vojne in strasti, ki si jih generacija njegovega sina ne more niti predstavljati.

À perdre la raison

Marriage a trois

Malodane grška tragedija, ki se začne z najtežjim kadrom – pogrebom otrok – in nadaljuje z najlažjim – delanjem otrok – je belgijski film o Geneviève Lhermitte  (v filmu Murielle), krasni mladenki, ki se zaljubi v krasnega mladeniča in potem gre samo še navzdol. Ravno zaradi uvodnega kadra, da tudi tisti, ki leta 2007 niso spremljali primera, morejo posvečati pozornost temačnosti zaprtih prostorov,  podrobnostim, vedno bolj zapirajočim se stenam okoli Murielle, ne glede na to, kam se preselijo … Kamera se vedno tlači vmes, tudi med najintimnejše trenutke, stalno nad odločitvami preži arija in malo stvari je naglas izrečenih, prinesenih na pladnju. Zakaj, kako je lahko prišlo tako daleč, ne nazadnje tudi, zakaj se je sodstvo (česar se v filmu ne dotaknejo) nazadnje odločilo Murielle obravnavati kot storilko, niti malo kot žrtev.

Najbolj očiten krivec, ki ga film ponuja, nekakšen zlodej ali, kot mu je rekla prava Genevivre, »Judež«, je mladeničev krušni oče, dobri doktor. Doktor naredi neprekinjeno verigo reči, da bi mladima omogočil lažje življenje: njemu, ki ni sposoben biti zdravnik, da službo; obema ponudi stanovanje, zastonj zdravstvene nasvete, pomaga pri otrocih, ki znajo biti naporni, piše recepte, rihta psihiatre… In kar je na začetku videti kot dobronamerna bližnjica, se vse bolj kaže kot oblika psihoze, ki par drago stane. Obema je jasno, da so v tem zakonu trije, ampak človek, kot je Doktor, ki pomaga Maročanom, da pridejo na zeleno vejo (Bruselj je dejansko najpopularnejša destinacija legalnih prebežnikov iz Maroka), si okoli sebe ovija le ljudi, ki ne znajo reči ne. Čustveno izsiljevanje je njegovo najmočnejše orodje, na samem pa zna biti (do vseh ali le do žensk?) tudi zelo neposreden. In to vztrajno, dosledno, brez nekega cilja, brez neke nagrade ali zadoščenja. Muči, oziroma nastavlja pasti tako, da se duše okoli njega mučijo med sabo, dokler Murielle, na koncu že bolj ali manj zombi,  ne kupi najdražjih tort in ne ukrade kuharskega noža iz marketa. V resnici je bilo otrok pet, tu so le štirje. V resnici se tudi niso dali tako zlepa. 

Ali je bil film narejen tako, da se ljudje sprašujejo, kaj je sodnik razmišljal, ko ni sprejel zagovora obtoženke, da je grozodejstvo zakrivila iz obupa, ali pa je le dober film odlično odigran. Gledalec se mora sam odločiti o tej ubogi ženski, ki očitno še nikoli ni slišala za diafragmo, in moškem z najmanj hrbtenice, ki se, ko mu to prav pride (še najbolj pri sebi) izgovarja na kulturne razlike… In o dobrem Doktorju, ki bi lahko bil le osamljen star gospod, če ne bi bil tako prekleto sluzast. Klaus Kinski ga bi ne bolje odigral. Murielle proti njemu ni imela najmanjše možnosti. Celo objem, ki ga ponudi mladeniču v najtežjem trenutku, ima prizvok »zdaj si spet samo moj«. Ampak to ugotovimo prepozno.

Občutek nemoči, ogorčenosti in žalosti, ki ga pusti film z zadnjim posnetkom (se samo meni zdi ali je bila tisto resnično grda hiša? Najmanjša okna *sploh*.) hiše, se za tabo, ko zapustiš dvorano, vleče še nekaj časa. Otrok v filmu niti ne prikazuje ne vem kako podrobno, saj je njihova vloga bolj mlinskih kamnov okoli njenega vratu, kot skodranih malih angelov. Njeni lasje medtem izgubljajo svojo razmršenost, barvo, lesk, le še v dželapi se počuti doma. Konča se v grdi hiši, ki jo je Doktor kupil za njih kot alternativo Maroku. Zanimivo, da se ji je na neki točki Maroko zdel kot čaroben oddaljen kraj, kjer je vse lepše, lažje, bolj zračno in predvsem upanja poln kraj – enako namreč oni razmišljajo o Evropi (dokler ne pridejo sem).  

Epizoda u zivotu beraca zeljeza

Ravno sem razmišljala, da škoda, da si filma ni prišlo ogledati več Romov, da bi videli, kako jim je pri nas kul, potem pa sem se spomnila, da smo jim zažgali hišo. Dejstvo je, da ni videti, da bi jim bilo kjerkoli posebno kul. Ampak dejstvo je tudi, da o njih ne vem ničesar in ne znam niti sama pri sebi pojasniti, zakaj jim ni: zakaj so vsepovsod tako revni, zakaj zavračajo preostali svet, znotraj katerega se naseljujejo (razen, ko ni nujno), zakaj vztrajajo na tem, da se držijo zase, zakaj se vedno vedejo, kot da so ravno prišli iz gozda, zakaj je okoli njih vedno tak zoprn pridih nekih kletev, občutek, da če stari Romkinji ne dam vsega, kar imam v denarnici, mi bodo pocrkale mačke…

To so stvari, ki jih ne znam pojasniti. Ker premalo poznam geografijo, sem morala it na Google gledat v kakšni oddaljenosti druga od druge sta Tuzla in Poljice. In ker premalo poznam kulturo teh nenavadnih 'nismo mi ne od tam ne od tu' ljudi, si nisem znala odgovoriti na vprašanja kako to, da skupnost bolj ne priskoči na pomoč; da so si na nek hladen, zimski način, pravzaprav vsi videti tujci; kako to, da jima ne pomaga družina; kako to, da navkljub nekim organizatorkam romskih društev, njihov socialni status ni bolje urejen. Še en film, kjer, če ne bi govorili, kazali napisov trgovin ali registrskih številk, nikoli ne bi mogel ugotoviti ali se dogaja pri nas, v Bosni, v Južni Ameriki, v Pakistanu, na Grenlandiji… Vukojebine so povsod iste in ko se vozita mimo orjaških hladilnikov termoelektrarne, je vsa modernizacija videti kot vesoljec. 

V glavni vlogi je postaven, možat, ampak pretresljivo skromen Nazif, katerega mlada žena nujno potrebuje poseg. Imela je srečo, da pri prvih dveh nosečnosti zdravnikov očitno ni potrebovala, ker Nazifovo brskanje za železom ne more plačevati osnovnega zdravstvenega zavarovanja in za Romkinje pravilo, da je za nosečnice zdravstvo vedno in povsod zastonj, očitno ne velja. Najprej sem mislila, da so ti ljudje družina tudi v resničnem življenju, saj naturščki načeloma tako intimnih, nemih prizorov iz vsakdanjega življenja naj ne bi znali odigrati – in še vedno mislim, da so skupaj tudi, ko jim ne sledi tresoča se kamera. (Kamera je fenomenalna – v resnici veliko časa ne želiš gledat, ker se ti zdi, da si zares tam, v tistih čakalnicah, med tistimi otroki, da ne moreš pomagat in da ne veš, kaj naredit drugega kot to, da upaš, da mine in se dobro konča…) Tempo snemanja je izredno posrečen, po eni strani se ne dogaja nič, po drugi vse. Nazifov kader vlačenja smeti iz deponije traja malodane petino filma. Ali vsaj tako mučen se zdi. Tudi dialogi so pusti in zelo skromni, ampak način, kako se ta družina stiska skupaj… 

Te reči so, kot revščina, so vedno in povsod enake: nekateri ljudje preprosto kliknejo kot Lego kocke. Imajo se radi in ne bodo odnehali do konca. Moški, ki ne more pomagati svoji ženi, ima občutek, da ga bo raztrgalo po sredini. Tako obupani ljudje so naredili tudi že kaj dosti bolj strašnega kot to, da so si sposodili zdravstveno izkaznico. Ljudje ogromno govorijo in neka društva ogromno telefonirajo, a na koncu se moraš znajti popolnoma sam. Razumem, da bolnišnica ne more pomagati, ker je to zadeva precedensa: Romi so nenavaden folk in če bi zdravniki pomagali zastonj eni, se verjetno bojijo, da bi jih imeli na grbi takoj stopetnajst. Ali kaj takega. Ne gre zanikati, da so nam Romi čudni, ker jih preprosto ne poznamo in ne moremo vedeti, kaj bo sledilo. Ljubezen med Nazifom in Senado je absolutna, četudi je njuno življenje obupno revno: ona peče burek, pere v bani, kroti čarnooki hčerkici, on razsekava stare avtomobile. Razumeta se povsem in rada se imata brez vprašanja. Ne vem, če sem kdaj v kakem ameriškem filmu videla dokaz o takem odnosu na tako pristen način. Ko Nazif olajšano položi glavo na njeno ramo, ko dobijo televizijo nazaj in je vsaj za to epizodo najhuje mimo, je to bolje posneto (in še vedno trdim, da ni igrano), kot katerakoli Keanu-Reeves-leti-da-bi-ujel-ranjeno-izvoljenko, Vampirji-in-volkodlaki-se-cufajo-za-večno-ljubezen, Maryl-Streep-strastno-humpne-potujočega-fotografa…. 

Zelo priporočam. Zelo, zelo lep film. No, okej, mogoče ne ravno lep, ampak zelo vreden ogleda in vseh tistih smešnih nagrad (srebrni medved na polici v tisti hiši Bravo, Berlin.) Morala sem se prej prepričat, da se film ne konča tragično. In moram priznati, da pogrešam … jezik, ki ga govorijo v Bosni. Ne vem, kako se mu reče. Včasih bi mu rekli srbohrvaščina, ampak jaz sem še iz onih časov in danes te za tako izjavo tepejo. 

Zdaj grem pa brat članke o tem Mujiću. In zakaj in kako je izbeglica v Berlinu

 

Abeceda

Pred daaaavnimi davnimi leti (okej, ne tako zelo davnimi), ko je Marija Terezija uvedla obvezno šolstvo, je folk ponorel – kaj se baba gre!? Da bi otroci sedeli v nekih sobah in se učili neke čačke in zabijali čas, da bi se učili štet več kot deset?! Saj majo župnika, da bo znal brat! Kdo bo pa na kmetijah delal!? Iz tega ne bo nič dobrega! (Podobno mnenje je folk imel tudi o elektriki, ko je počasi našla pot na podeželje, satanovo žičevje, a o tem kdaj drugič.) Kasneje, počasi, se je prepovedalo otroke silit v rudnike in za tekoče trakove in še kasneje, skoraj že v modernem svetu, je otrok postal svetinja. Praktično nezmotljiv ideal in ikona človeške prihodnosti. Ob tem takoj pozabimo, da taki mali princi, ki jim ne smeš slokega prsta pokazat, odrastejo, in postanejo politiki. 

Film nas najprej popelje na Kitajsko – edinstven primer uiber naseljenosti, ki se je v izredno kratkem času iz fevdalizma povzpela na vrh industrijske elite. Po mnenju nekaterih jih je rešilo edino to, da so uvedli pravilo enega potomca, saj bi se drugače izstradali. V Indiji tega niso uvedli in prosim tisti, ki bi radi na tej točki komentirali, pojdite si na lastne oči pogledati stanje obeh dežel. Začnite v glavnih mestih in raziščite predmestja. Jaz sem jih. Vljudno vabljeni. 

Nato nas pelje malo po Nemčiji. Ne vem, kam gre nazadnje, ker sem morala nazaj na blagajno, vendar zanimivo, nikoli ne gre stran od ekonomsko-osredotočenih velesil, nikoli ne gre v kake dežele, kjer pa šolanje ni obvezno. Recimo Maroko (šele prejšnji kralj je uvedel osnovne štiri razrede, malo ambulanto in po enega žandarja v prav vsako vas, pa se še ni povsod prijelo.) ali Nepal. Tudi tam sem bila. Bila sem v mnogo deželah, kjer se otroci igrajo na ulicah, ker jim ni treba v šole, ker je šole bolj fajn razbijat in požigat, ker to so zahodnjaški hudič. O teh deželah film ne debatira tako naveliko. Zanimivo, tiste dežele niso IndijaKoromandija. Pa nihče ne sili malčke pisat teste. Pokaže sicer nekega mulota v neki socialno ogroženi soseski v Nemčij, ki ni naredil mature in ne najde službe, kakršno meni, da si jo zasluži, v kontrast pa meče nepregledne čredice ekonomistov – kot da je to popolnoma edini poklic v stvarstvu in ki, roko na srce, res ni ravno hvalnica osebnostni rasti. Skuša biti, ker kreativnost je vedno zaželena, ampak ni. Medtem nek depresivni stari Nemec promovira svoj tečaj risanja na nivoju predšolskih otrok za vse življenje. Kaj je hotel s tem povedati, ne vem. Osebno sem velika pristašinja nadgradnje in razvoja. Osebno se mi odraščanje in selektivni izbor interesov in ambicij ne zdijo razkroj moje nežne male otroške duše. Ampak to sem samo jaz. Morda ne štejem, ker si usodo čisto zares krojim sama in počnem – od nekdaj sem – točno tisto, kar si želim početi. Okej, ko to tako povem, se tudi sama sebi zdim mutant. Ampak tako so me tastari in učitelji vzgojili. 

Zdaj, če prav razumem, ko omenjajo tisto 98% nadpovprečno inteligenco slehernik malčkov, pravzaprav ne govorijo o nadpovprečni inteligenci, pač pa o *diverziranosti*, torej nekakšni razgledanosti. S tem hočejo povedati, sem dobila občutek, da je mularija zainteresirana za vse, kasneje se začne zanimati za tisto, kar bodoči delodajalci od njih zahtevajo. Film, kolikor sem ga videla, ne pokaže a) nobenega kulturnega delavca, b) nobenega obrtnika, c) nobenega Avstralca, Mehičana ali Irca, d) nobene glasbene šole, e) nobenega doma šolanega otroka, ko je odrasel… in še bi lahko naštevala. Kaže samo to, kako mali Kitajčki in mali Nemci rešujejo teste, kot da si s tem podpisujejo smrtno obsodbo. Ker učenje stvari, ki se jih nočeš učiti, je kislina na tvoj osebnostni razvoj. Ker kar ta svet rabi, je še več premalo izobraženih, vase prepričanih egocentrikov, ki ničesar ne naredijo narobe in bognedaj, da bi se morali kdaj pomeriti s kom, ker njim pač ni primere. 

Kdaj, kje in kako nam je uspelo iz ponosa, da smo kulturno vzgojeni in široko izobraženi preiti v grozo, da to nas je pa povsem oropalo individualnosti in nas spremenilo v pisarniške troteke? Ker nekoč je bil pa svet poln samih genijev in krasnih ljudi. Ki so vsi pisali krasne pesmi, rajali z vetrom in krave so se same molzle in parni stroj se je sam sestavil. Včasih je bil fant župnik, kmet ali vojak in morda je čisto naključje, toda ko je masa postala pismena in se jim ni dalo več v vojno vsak vikend, se je pričela popularnost miru, kakršnega zdaj jemljemo za samega po sebi umevnega. Masa je a-priori glupa, lena in sebična. Prepuščeni sami sebi, bi se iztrebili v par letih. TAKOJ bi kapnili nazaj v razcapane obleke, kopja in vsesplošno posiljevanje. Ja, saj delamo to, kar se od nas zahteva, ampak za to obstaja razlog. In, kar se tiče obveznosti v zahodnjaškem svetu – edini dve stvari, ki sta nujno potrebni, sta smrt in plačevanje davkov. Nihče nikogar ne sili delati v pisarni. (Kitajska je žal kruta izjema, ampak oni so res primer, ki nima kaj iskati v primerjavi s Slovenijo.) Naj gre v gore past ovčke, naj bo pustolovec, naj dela kot slikar ali pesnik ali igralec. O, a ne dobi službe kot tak? Navkljub neskončnemu talentu, kakršnega je imel, ko je bil star dve leti? Hm, pomislimo, kje bi lahko bil vzrok za to? Je mogoče, ker ni dovolj vešč – ker tudi one zabavne reči, ki smo jih počeli kot otroci, kot so risanje, šport, igranje in pravljice, zahtevajo svojo mero treninga, doslednosti in nadgradnje?