Abeceda – ali zakaj se mi taki filmi zdijo skrajno zgrešeni
Pred daaaavnimi davnimi leti (okej, ne tako zelo davnimi),
ko je Marija Terezija uvedla obvezno šolstvo, je folk ponorel – kaj se baba
gre!? Da bi otroci sedeli v nekih sobah in se učili neke čačke in zabijali čas,
da bi se učili štet več kot deset?! Saj majo župnika, da bo znal brat! Kdo bo
pa na kmetijah delal!? Iz tega ne bo nič dobrega! (Podobno mnenje je folk imel
tudi o elektriki, ko je počasi našla pot na podeželje, satanovo žičevje, a o
tem kdaj drugič.) Kasneje, počasi, se je prepovedalo otroke silit v rudnike in
za tekoče trakove in še kasneje, skoraj že v modernem svetu, je otrok postal
svetinja. Praktično nezmotljiv ideal in ikona človeške prihodnosti. Ob tem
takoj pozabimo, da taki mali princi, ki jim ne smeš slokega prsta pokazat,
odrastejo, in postanejo politiki.
Film nas najprej popelje na Kitajsko – edinstven primer
uiber naseljenosti, ki se je v izredno kratkem času iz fevdalizma povzpela na
vrh industrijske elite. Po mnenju nekaterih jih je rešilo edino to, da so
uvedli pravilo enega potomca, saj bi se drugače izstradali. V Indiji tega niso
uvedli in prosim tisti, ki bi radi na tej točki komentirali, pojdite si na
lastne oči pogledati stanje obeh dežel. Začnite v glavnih mestih in raziščite
predmestja. Jaz sem jih. Vljudno vabljeni.
Nato nas pelje malo po Nemčiji. Ne vem, kam gre nazadnje,
ker sem morala nazaj na blagajno, vendar zanimivo, nikoli ne gre stran od
ekonomsko-osredotočenih velesil, nikoli ne gre v kake dežele, kjer pa šolanje
ni obvezno. Recimo Maroko (šele prejšnji kralj je uvedel osnovne štiri razrede,
malo ambulanto in po enega žandarja v prav vsako vas, pa se še ni povsod
prijelo.) ali Nepal. Tudi tam sem bila. Bila sem v mnogo deželah, kjer se
otroci igrajo na ulicah, ker jim ni treba v šole, ker je šole bolj fajn
razbijat in požigat, ker to so zahodnjaški hudič. O teh deželah film ne
debatira tako naveliko. Zanimivo, tiste dežele niso IndijaKoromandija. Pa nihče
ne sili malčke pisat teste. Pokaže sicer nekega mulota v neki socialno ogroženi
soseski v Nemčij, ki ni naredil mature in ne najde službe, kakršno meni, da si
jo zasluži, v kontrast pa meče nepregledne čredice ekonomistov – kot da je to
popolnoma edini poklic v stvarstvu in ki, roko na srce, res ni ravno hvalnica
osebnostni rasti. Skuša biti, ker kreativnost je vedno zaželena, ampak ni. Medtem
nek depresivni stari Nemec promovira svoj tečaj risanja na nivoju predšolskih
otrok za vse življenje. Kaj je hotel s tem povedati, ne vem. Osebno sem velika
pristašinja nadgradnje in razvoja. Osebno se mi odraščanje in selektivni izbor
interesov in ambicij ne zdijo razkroj moje nežne male otroške duše. Ampak to
sem samo jaz. Morda ne štejem, ker si usodo čisto zares krojim sama in počnem –
od nekdaj sem – točno tisto, kar si želim početi. Okej, ko to tako povem, se
tudi sama sebi zdim mutant. Ampak tako so me tastari in učitelji vzgojili.
Zdaj, če prav razumem, ko omenjajo tisto 98% nadpovprečno
inteligenco slehernik malčkov, pravzaprav ne govorijo o nadpovprečni
inteligenci, pač pa o *diverziranosti*, torej nekakšni razgledanosti. S tem
hočejo povedati, sem dobila občutek, da je mularija zainteresirana za vse,
kasneje se začne zanimati za tisto, kar bodoči delodajalci od njih zahtevajo.
Film, kolikor sem ga videla, ne pokaže a) nobenega kulturnega delavca, b)
nobenega obrtnika, c) nobenega Avstralca, Mehičana ali Irca, d) nobene glasbene
šole, e) nobenega doma šolanega otroka, ko je odrasel… in še bi lahko naštevala.
Kaže samo to, kako mali Kitajčki in mali Nemci rešujejo teste, kot da si s tem
podpisujejo smrtno obsodbo. Ker učenje stvari, ki se jih nočeš učiti, je
kislina na tvoj osebnostni razvoj. Ker kar ta svet rabi, je še več premalo
izobraženih, vase prepričanih egocentrikov, ki ničesar ne naredijo narobe in
bognedaj, da bi se morali kdaj pomeriti s kom, ker njim pač ni primere.
Kdaj, kje in kako nam je uspelo iz ponosa, da smo
kulturno vzgojeni in široko izobraženi preiti v grozo, da to nas je pa povsem
oropalo individualnosti in nas spremenilo v pisarniške troteke? Ker nekoč je
bil pa svet poln samih genijev in krasnih ljudi. Ki so vsi pisali krasne pesmi,
rajali z vetrom in krave so se same molzle in parni stroj se je sam sestavil. Včasih
je bil fant župnik, kmet ali vojak in morda je čisto naključje, toda ko je masa
postala pismena in se jim ni dalo več v vojno vsak vikend, se je pričela
popularnost miru, kakršnega zdaj jemljemo za samega po sebi umevnega. Masa je
a-priori glupa, lena in sebična. Prepuščeni sami sebi, bi se iztrebili v par
letih. TAKOJ bi kapnili nazaj v razcapane obleke, kopja in vsesplošno
posiljevanje. Ja, saj delamo to, kar se od nas zahteva, ampak za to obstaja
razlog. In, kar se tiče obveznosti v zahodnjaškem svetu – edini dve stvari, ki
sta nujno potrebni, sta smrt in plačevanje davkov. Nihče nikogar ne sili delati
v pisarni. Naj gre v gore past ovčke, naj bo pustolovec, naj dela kot slikar
ali pesnik ali igralec. O, a ne dobi službe kot tak? Navkljub neskončnemu
talentu? Hm, pomislimo, kje bi lahko bil
vzrok za to? Je mogoče, ker ni dovolj vešč – ker tudi one zabavne reči, ki smo
jih počeli kot otroci, kot so risanje, šport, igranje in pravljice, zahtevajo
svojo mero treninga, doslednosti in nadgradnje?
0 comments:
Post a Comment