Thursday 31 January 2013

"My photographic creative process..."

Wrote this, thinking about how few people actually get the whole line of work behind a photo. Sorry it's in slovene. Might get in English some day. But I wrote half of this in the car.




Od zamisli do fotografije
Ustvarjalno zaporedje fotografinje Eve Klevske

Vsak fotograf ima svoj način ustvarjanja. Celo vsak portretni fotograf ima popolnoma svoj lastni način ustvarjanja. Nekateri so bolj pristaši spontane, 'snapshot' fotografije, drugi ogromno ur porabijo za priprave. Nekateri gredo radi v eksotične kraje in delajo portrete v skorajda studijsko idealni svetlobi, spet drugi ogromno truda vložijo v to, da v studiu 'ponaredijo' vtis kaosa in divjine. Obstaja veliko pristopov, slogov in variant fotografiranja enega in istega obraza. S tem izzivom se spopadajo predvsem fotografi slavnih oseb, ki so bile že tolikokrat posnete, da jih je težko uokviriti v nekaj izvirnega. A po čem eni fotografi izstopajo, drugi pa so povsem neprepoznavni? Zakaj so ene slike 'kr v redu', druge pa brezčasne? Ugled njihove veščine temelji na dejstvu, da so seznanjeni z vsakim korakom ustvarjalnega zaporedja in imajo, prav vsakega, trdno v vajetih.

ZAČETEK, ZAMISEL

Kadar snemam po svojem lastnem navdihu, se vse začne z zamislijo. Vidim, denimo, čudovito zimsko idilo in si mislim, uh, šment, posneti kar sam tale hrib je le prilaščanje zaslug narave. Ali bi mi uspelo, če postavim v jedro lep obraz, vse skupaj spremeniti v umetnost? Pričnem sestavljati skico in si zamišljati, kakšen bi končni izdelek naj bil. Ali želim, da je vreme sončno ali oblačno? Da je svetloba posredna ali neposredna? Da je model v ospredju v kontrastu z okoljem ali zlit z njim? Želim poudariti minljivost snega ali njegovo moč? Kaj želim povedati s sliko? Na kaj moram biti najbolj pozorna?
                Razlogi za fotografiranje so v glavnini a) moja velika ljubezen do pritiskanja na oni tevelki gumb; b) ker me je k sodelovanju povabil/a kolega/ica; c) ker so posnetki naročeni. Pri naročenih (plačanih) posnetkih, je na prvem mestu zadovoljnost stranke. Šele nekje daleč zadaj na drugem mestu je svobodno umetniško izražanje avtorja. Biti morajo popolnoma na nivoju, a pod tujimi pogoji. Ti pogoji so včasih izredno naporni. Večina služb je. A služba polni hladilnik, lastni projekti pa dušo. Potrebno je, še posebej na začetku kariere, jasno začrtati mejo med obema. Poleg tega ni nujno, če se s stranko ne strinjamo, da imam jaz prav, stranka pa se moti. Včasih – pogosto – se imam še marsikaj za naučiti. Pri delu s kolegi, če me denimo prosijo za arhiviranje ali promocijo njihove veščine, sta ti dve vodilni točki dosti bliže, saj se z njo/njim poznava in sva najinih slogov že vajeni/a. Lahko da gre za model, ki si želi več slik za svoj arhiv; za oblikovalko, ki je ponosna na svoje obleke ali nakit; lahko da gre za vizažistko, ki ne želi, da je po končanju njenega izdelka njena veščina pozabljena takoj, ko je obraz opran …
                Šele pod točko a) je moja presoja, moj navdih in moja ambicija edina, kar me usmerja. Tako tudi samo jaz odgovarjam za kvaliteto končnega izdelka. Tu si lahko dam duška, kolikor želim. Tu pilim in izboljšujem svoj slog in lahko eksperimentiram. In ni nujno, da te slike kadarkoli zagledajo luč sveta. Ne tičejo se nikogar in nikoli ne trdim, da so vrhunec mojih sposobnosti. Nanje sem po navadi ponosna do naslednjega fotošuta – ki mora biti, skoraj brez izjeme – boljši od prejšnjega.

IZBIRA PRIZORIŠČA: SVETLOBA

Do neke mere je izbira prizorišča (še vedno govorim o portretu) najmanj zanimiva in zelo pomembna. Ozadje ne igra vedno velike vloge na sliki – lahko da je celo videti, kot da ozadje sploh ne obstaja. Toda kulisa, najsibo slikovita ali nevpadljiva, drag studio ali hodnik v bloku, je le del scene. Največji del scene je svetloba. Najlepša kulisa na svetu ne bi imela nobene vrednosti, če bi ne bila osvetljena. Lahko, da gre le za lesk nekje v somraku, lahko da gre za popoln pasivni bum poletne sončne svetlobe v vsak kot. Manj, kot je prepuščeno naključju, bolj uravnovešen in predvidljiv bo posnetek. Kadar eksperimentiram, to nima take teže (nepredvidljivost zna prijetno presenetiti), a če nekje obstaja stranka, ki je želela točno določen poudarek na točno določenem delu, jaz pa nisem imela svetlobe v vajetih, lahko nastane nesprejemljiv zmazek. Osebno imam najraje sončno svetlobo na drugo žogo. Moj odbojnik, poln lukenj mačjih krempljev, je moj nepogrešljivi spremljevalec. S sabo ga vlačim že več, pa še vedno odkrivam njegove nove in nove sposobnosti. Celo ob uporabi bliskavice (če se sonce skrije), je skoraj vedno vmes odbojnik. Z njim iz enega vira luči dobim dva in lahko sama reguliram, ne glede na okolje, osvetljenost ključnih delov posnetka. Pri svojem slogu verjamem, da ne glede na preostanek slike, oči morajo odsevati svetlobo, četudi v najmanjši meri. Portret z 'mrtvimi' očmi, je zame povsem neuporaben.

IZBIRA MODELA

Ljubezen do fotografije je skoraj vedno povezana z ljubeznijo do lepih reči. Celo vojni poročevalci, ki iščejo grozote ali rumeni fotografi, ki iščejo obscenosti slavnih, morajo priznati, da ob pogledu na nekaj lepega, najprej sežejo po svojem aparatu. Človeški obrazi, seveda, so portretistu dobesedno magnetni. Včasih izpadem popolna čudakinja, ko ogovorim kakšno neznanko ali neznanca, češ da bi jih želela portretirati. Ampak se splača. Tako se iščejo novi modeli.
Vsak portretist ima svojo »preferenco«. Nekateri imajo raje visoke, vitke, neukročene plavolaske, drugi do potankosti izdelane profesionalne manekene, spet tretji nemirne najstnike, četrti bolj azijski, lutkast tip, peti rdečelaske, šesti divje potetovirance/ke iz zaporov, tovornjakarice, igralce, in tako naprej. Seveda vsak tip modela sodeluje z določenimi tipi končnega izdelka. Če stranka želi sončen, svež, igriv, nedolžen reklamni posnetek, je laže uporabiti svetlolas model velikih oči in psa. Za seksi, temačne, opojne slike so bolj na prvo žogo temnejši modeli čutnih ustnic v zaprtem prostoru. (To je le moje mnenje, seveda. Te smernice se za zviti v presto.) Nekateri fotografirajo izključno starejše ljudi, katerih koža je kot drago usnje. Nekateri fotografirajo celo povsem brez retuše – kar je bolj domena 'portretistov' kot 'modnih portretistov'. Teh predalčkov je ogromno. V največ primerih je dovolj en vir svetlobe in kateri koli obraz, da nastane zanimiv posnetek. Nisem ga še srečala obraza, ki bi mi ne bil škljockliv. A v primeru točk b) in c) ima zadnjo besedo seveda stranka. Če stranka želi posnetek družine za reklamo za vrtne palčke, ti pa narediš najboljši posnetek na svetu gejevskega para dveh ruskih metalk diska, oblečenih v celofan in verige, stranka mogoče ne bo razumela, kaj si kadil, ko si skušal spraviti v isti koš ta dva koncepta.

IZBIRA STAJLINGA IN MUA

Dolgo, dolgo makeup ni bil na mojem seznamu reči, ki so me pri fotografiji zanimale. Še vedno imam najraje 'naravni videz' (Ki je, mimogrede, makeup, ki zahteva izredno veliko veščine.) Nekateri fotografi porabijo za predpriprave glede makeupa toliko časa, kot sem ga jaz za postprodukcijo, v kateri sem retušo in ličenje opravila s fotošopom. Zadnje čase se to, predvsem zaradi druženja z nekaterimi izvrstnimi vizažistkami, pri meni spreminja. Radovedna sem, kaj nastane, ko obraz prej naličiš. V trgovinah kupujem ličila kot najbolj  pedantna dama, ki pa jih na sebi nikoli ne uporabim. Govorim 'vizažistčino', ne da bi kdajkoli uporabljala maskaro (Zapacka okular na fotoaparatu in utruja oči.). Na srečo se da to, da sem videti kot knjižni molj, brkljam pa po policah najbolj čislanih proizvajalcev, na hitro pojasniti z 'ne kradem vam, le fotografinja sem' in vsi sumničavi prodajalci si takoj oddahnejo: aaaaah. Stajling je še (skoraj vedno) prepuščen stranki ali tematiki fotografiranja. Ličenje pa je zadnje čase že dosti bolj v ospredju. Očarala sta me predanost in inovativnost proizvajalcev, ki včasih izumijo kaj res prekrasnega, kar že tako lep obraz spremeni v skoraj nezemeljsko sporočilnost. K temu sodita seveda tudi pričeska in nakit.

NA TERENU

Na terenu se lovi svetlobo, pozira in škljoca. Tam že ne dovolim več, da bi se vmešaval kdo iz podporne skupine. Takrat celo pozabim imena, na vse ostalo in se stiskam kar najbliže leči, kar se da. Do neke mere se ji povsem prepustim. Ji zaupam, da bo v tem delu fotoaparat opravil, kar on najbolje dela. Na terenu je velik del reči že izven mojega nadzora. To me hkrati navdušuje in razorožuje. Dokler ne pridem domov, ne morem vedeti, ali sem priprave in tegobe rešila spretno, ali me je kaj sunilo s tira. Majhen ekranček na hrbtni strani stroja ne izda veliko. Tam so vsi posnetki videti sprejemljivi. Reči, s katerimi se spopadam na popolnoma vsakem posnetku so: osvetlitev (je posnetek preveč temen, premalo?) ostrina (skoraj izključno na zrklu očesa, razen če ni sporočilnost stvar kakšnega predmeta), kompozicija. Naredim ogromno škljocev, včasih tudi več kot tisoč. Ogromno si jih je izredno podobnih. A hudič je v detajlih in med tistimi tisoči, četudi kasneje izberem le enega, za to obstaja zelo natančen, zelo dolg seznam razlogov, ki jih je težko opisati z besedami.
                Dolžina fotografiranja je povsem nepredvidljiva. Lahko traja dvajset minut, lahko dvajset ur. Lahko se zamenja ducat stajlingov, lahko se premikamo mimo ducat ozadij. Model lahko pleše, skače, plava, (se utaplja), se pači, igra, grozi, zapeljuje, beži, leži, boža žival, beži pred živaljo, pleza, se stiska ob steklo, se odseva, se skriva … Ni nobenih pravil. Skoraj vedno začnem z 'beauty shotom', kar pomeni, da najprej naredim nekaj popolnoma umirjenih posnetkov. Da se model in fotoaparat seznanita. Nato pa vse bolj v skrajnosti. Nov, prestrašen model, se bo teh skrajnosti izogibal, ali pa presegal, zato ga je potrebno za skoraj vsak posnetek usmerjati; izurjen model pa bo spontan in inovativen. Delo urjenega portretista je, da zna uživati v delu z obema.

POSTFESTUM

Doma fotografije naložim na računalnik in se lotim prebiranja. Snemam jih hkrati v dveh formatih: maksimalnem, ki ga odpre šele program, ter minimalnem, kjer lahko posnetke na hitro vidim takoj. Maksimalni so izredno veliki in jih na koncu hranim v priključenih diskih, saj zavzamejo ogromno prostora. Šele po kakšnih dveh letih jih pobrišem, predvsem zato, ker se mi zaradi napredka v slogu počasi zazdijo nesprejemljivi. Manjši pa so tako majhni, da sami po sebi niso za nikamor. Njihov raster je dobesedno kockast. Skoznje grem relativno hitro. Takoj prečitam, če sem kje zgrešila jaz ali če je model gledal / bil videti narobe. Ponagajati znajo sence, ostrina, koti, predmeti, mnogo tega. 99.9% je povprečnih. Iščem le tiste, na katerih se zadovoljno ustavim. Takšni takoj izstopajo. Vse na njih je v redu. (Vsaj po mojem trenutnem mnenju. Včasih navdušeno oddam delo in naročniki nikakor ne soglašajo z mojim ponosom. Včasih pa seveda sama ne bi izbrala takšnega pristopa, stranka pa me kar ne more prehvaliti.) Dober posnetek v jati prepoznaš intuitivno. Model žari, slika je polna energije, polna zgodbe, tehnično je zadeva dodelana. Lahko, seveda, da to velja tudi za celo vrsto posnetkov 'na traku', ki se le minimalno razlikujejo, vendar izmed njih poskušam izbrati tistega, ki je neponovljiv. Tistega, ki je izmed petdesetih skoraj identičnih, v mojih očeh pravi. Praviloma, kadar gre za organizirano fotografiranje, se potrudim in za vsak 'stajling' in vsak model naredim vsaj en posnetek. V tisku seveda ni temu tako – izberejo le tri ali šest najboljših, ne glede na to, kdo ali kaj je na njih. O tem odloča stranka. Kadar sem stranka jaz, delam fotografije, dokler blentavo ne zaspim na tipkovnici, na blogu pa potem objavim tiste, ki so mi zjutraj še vedno tako super kot noč pred tem, po šestih kavah.

RETUŠA

Od kar obstaja fotografija, obstaja tudi retuša. Še v šoli, davna leta nazaj, smo se učili retuširati celo izdelke na že narejen slike na papirju, ko digitalna fotografija sploh še ni bila na našem urniku. Računalniški programi so to prenesli na novo raven. Osebno mi je fotošopiranje skoraj tako ljubo, kot fotografiranje samo. Uporabljam dve vrsti retuše. Ena je sliko narediti bolj zanimivo. To je igranje, pri katerem se takoj vidi, da je igranje. Dodajanje efektov, barvanje las modela, dodajanje posrečenih ozadij, kalibriranje barv na skorajda nenaravno sijajnost, itd. Drugo je pa fotografijo popravljati, da bo videti 'nedotaknjena'. Popravljati sence, ki motijo pogled. Zabrisati mozoljčke in podočnjake. Popraviti, če se je kje razmazala šminka. Če ima model slabo kožo, zabrisati pore in gube (zato sovražim kadilce – na fotografski ravni imajo res slabo kožo). V povprečju porabim za to vrsto retuše dve uri za vsak posnetek. Razmišljam, kako moram biti videti v takih urah, ko delam. Strmim v ekran in odločno kljuvam po tipkovnici, medtem ko hitro klikam po ekranu. Tako zatopljena sem, da bi se lahko okoli mene dogajalo karkoli. Maček bi lahko pojedel psa. Na teveju bi lahko bil moj najljubši film. Moja najboljša prijateljica bi me lahko vabila na kavo. Svet bi se lahko medtem pričel vrteti v drugo smer, jaz pa se ne bi pustila motiti, saj se v tem tako zelo rada izgubim. Moje oči seveda grdo trpijo in v najhujših časih sem že razmišljala o dieti, v kateri bi en dan na teden očem prihranila vsakršne ekrane, a vseeno. To res rada počnem. Popravljam vsako trepalnico, ki je potrebna popravila, vsako smetko, vsako nesimetrijo, vsak uporniški koder las. Fotografija je v tem primeru pošastno povečana in laiki celo ne bi videli razlike, ko s takšnim popravilom končam. A verjemite. Če te napake ne bi bile popravljene, bi se opazile. »Kaj tega pa nisi videla?« bi rekel moj oče. »Drugič pazi na to.« Izpadla bi nedosledno in amatersko – nekaj, čemur se skušam oddaljiti.

IZBIRA KONČNEGA IZDELKA

Kot rečeno, »the morning after«, pregledam svoje delo in naredim izbor. To ni tisti izbor, ko sem se šele odločala katere fotografije retuširati temveč izbor, denimo, med dvema zelo podobnima, meni obema ljubima posnetkoma. Nenapisano pravilo velja, da se posnetki ne smejo ponavljati. Ne morem objaviti petih posnetkov enega in istega modela v podobni pozi, v istem makeupu, istem stajlingu, v isti sceni. To ne bi imelo nobenega smisla. Če že, ker seveda so tudi izjeme, to naredim kadar je model povsem nov in je njegova obrazna mimika tako pohvalno raznolika. Pomagam si s tem, da delam izreze različne bližine – recimo en portret v busti (do pasu ali celo kolen ali celo cel) in en izredni 'close-up'. Pozorna sem na želje naročnika, pa naj bom to jaz, kolegice ali plačljive stranke: če že naredim, recimo, izbor več posnetkov, bo na enem poudarek na modelu, na drugem želja naročnika (dobro viden makeup  ali obleke ali nakit, artikel, itd…), tretji pa bo fotografija, ki je najbolj povšeči meni osebno. Ni vedno nujno, da vsem tem željam ugodi en posnetek. Kadar stranka želi več fotografij, to seveda ne pomeni dobesedno več slik ene in iste stvari z leve, z desne in od zadaj.  (Razen če gre za dokumentacijo, seveda.) Tudi model, ko potrebuje fotografije za book, to ne pomeni dobesedno deset zaporednih slik v različnih pozah. Pomeni deset različnih slik v desetih različnih okoliščinah – preko katerih lahko pokaže čim širši razpon svoje veščine. Tudi fotografski portfejl ne more biti na en stol po popolne reflektorje posedenih ducat ljudi, fotografiranih v isti pozi. To je lahko kvečjemu razstavni opus nekega cikla. Kadar je namen, da se nekaj pokaže, ne gre toliko za 'kaj znam v šolskih pogojih', temveč 'to sem jaz, to je moje delo, moje izrazno sredstvo, v pogojih, ki sem jih, ki jih znam sama ukrotiti'.

VODNI ŽIG

Na koncu fotografije kopiram in kopijo pomanjšam na internetno velikost, na katero odtisnem vodni žig. Včasih vodni žig pomaga pri celostni podobi, včasih je tam zaradi zaščite pred krajo in po navadi, ker se avtorja fotografije tu in tam kar pozabi imenovati. Splošna javnost se redko zaveda dela, ki je vloženo v nastanek dobrega izdelka. 'Sej to pa res ni tako težko, pritisniti na tavelki gumb.' Tako kot mislijo, da je nek film dober, ker v njem igra slaven igralec, vsi hvalijo osebo na posnetku, ne pa dela vloženega v le-to. Frizerji, vizažisti, stilisti, scenski delavci, asistenti, prevozniki, potrpežljivi lastniki parkirišč in lokacij, koordinatorji, maček, ki visi z odbojnika … največkrat ostanejo nepohvaljeni. A da ne bo pomote. Nekdo, ki zapozira pred telefonom, še ni model in nekdo, ki nekoga škljocne, še ni fotograf. Niti, če ima zelo drag stroj. Niti, če ima zelo lep model. Jaz, ki sem si najstrožji kritik, dobro vem, kdaj sem dorasla svojim kriterijem in kdaj le vadim. Ko gledam za nazaj po svojem blogu sem osupla nad evolucijo svojega napredka. In kakšna pot me še čaka. Vaja, vaja, vaja. Predvsem v podrobnostih, ki jih neuki opazovalec  zaznava le podzavestno.





0 comments: